Stranka se je oglasila s problemom. Rekla je, da se ji večkrat ponavlja podobna situacija in je že prav jezna na to. Opisala mi je en primer: s kakšno novo prijateljico naveže dober stik, čuti se povezanost, čez čas pa se nenapovedano pojavi nekdo drug in ji "vzame" prijateljico. To se ji je dogajalo tudi na drugih področjih, ne le v prijateljstvih.
Treba je bilo malo bolj pobrskati po preteklosti, iti v zgodnje otroštvo. Ko je bila stara 3 leta, se je rodil mlajši bratec, ki ji je "prevzel" mamo in povezanost, ki sta jo imeli med sabo. Mama je naša prva ljubezen, naša prva povezanost, naša prva bližina. Ta dogodek je bil zanjo travma, čutila je bolečino, žalost, nemoč, počutila se je izdano... začela se je zapirati pred svetom. Notranja bolečina in potlačena čustva, ki izhajajo iz travmatične izkušnje rojstva brata pa so vedno znova prihajala na plan in igrala vedno znova podobne scenarije v zdajšnjem življenju.
Predelala in spustila je ujeta čustva ter se pomirila s preteklostjo. Ob tem sva spustili še nekaj podzavestnih prepričanj, ki so nastala na podlagi travme, kot npr: "nisem vredna pozornosti", "ne zaslužim si prijateljstva", "bližina me vedno prizadene", spustili sva tudi potrebo po samokaznovanju in podobno.