Pred časom sem delala z osnovnošolko, ki je imela anoreksijo razvito do te mere, da so jo dali v bolnišnico in jo hranili po urniku. Rekla mi je, da se zaveda, da z odklanjanjem hrane škodi sebi, ampak noče začeti jesti, ker bo potem "spet vse vredu", nihče se ne bo oziral nanjo.
Odklanjanje hrane je bil njen klic na pomoč, da bi jo kdo videl. V družini je manjkala povezanost, pogovori, v vsakodnevnem ritmu so pozabili drug na drugega, njej pa je to zelo manjkalo. Hitenje iz dneva v dan, izpolnjevanje obveznosti, biti pravočasno v šoli, na krožkih itd nam ne dajejo smisla življenja.
S tem zapisom bi vas rada spodbudila, da se vprašate, ali ste pristno povezani z ljudmi okrog sebe.