Predstavljajte si, da se zberete s prijatelji in se odločite, da se boste šli eno igro. Šli boste na prav poseben oder in igrali predstavo. Dogovorite se, da bo večina teksta in dejanj prepuščena posameznemu igralcu, določite le pomembna srečanja na ključnih točkah, ki pa ne bodo prepuščena naključjem ali volji osebe. Vsi navdušeno čakate začetek, oblečete se v kostume in si zaželite srečno pot. Ko se spuščate na prizorišče, se zgodi čarovnija: pozabite, kdo ste, kaj ste hoteli početi in kaj je smisel igre.  Vsak od vas se bolj ali manj uspešno sooča z izzivi igre, venomer poskuša različne nastavitve, ki bi mu olajšale čas. Morda se uspete kdaj tudi popolnoma prepustiti in ugotove, da na tak način zelo lepo potujete skozi igro brez večjih zaletavanj v stene in udarcev od mimoidočih.  Na ključnih točkah, kjer ste se dogovorili srečati, imate občutek, da je na vašo pot posegla usoda in vas je z nekom povezala. Tisti občutek višjega namena. Občutek, da je moralo tako biti. Presunljiv občutek, da nas vodi nekaj višjega.  Kaj pa, če je nekaterim igralcem zelo težko? Kaj pa, če je neka igralka med predstavo čisto izgubljena in ji je težko jadrati in na slepo iskati pot naprej? Kaj pa, če se taka igralka odloči prej zapustiti predstavo? Seveda ni vedela, da se je z nekom dogovorila, da se npr. čez 3 leta dobita na nekem kraju. Ta oseba bi bila ljubezen njenega življenja, ki bi ji pomagala, da bi se razbremenila in videla smisel. Vsega tega med igro ni mogla vedeti, saj je vse pozabila.  Predstavljajte si, da igralka zapusti predstavo. Čez tri leta se igralec, ki bi moral postati njen partner, znajde ob dogovorjenem času na dogovorjenem kraju, a nje ni. Morda sluti, a najbrž ne ve, da bi se moral z nekom dobiti, sčasoma pa dobi občutek, da mu nekaj grozno manjka.  Igralka ga po svojem odhodu vidi, kako se njegovo življenje obrača v popolnoma drugo smer, kako se počuti osamljen in brezciljno tava naprej. Poišče si spremljevalko, a z občutkom, da to ni to. Ne ve, zakaj se tako počuti, ne ve, zakaj toliko žalosti in pogrešanja nečesa ali nekoga... Obup, žalost, jeza....  V trenutku, ko igralka zapusti predstavo, in pride na drugo stran zavese, ugotovi, kakšno napako je storila. Vidi celotno zgodbo, ki se bo še odvijala, kje vse bodo "usodna srečanja", a nje ne bo tam. Občuti žalost igralca, s katerim bi se morala dobiti, a zdaj ne more do njega. Vidi še ostale osebe, ki bi jim onadva pomagala prevzeti kostume in igrati svojo igro.  Obupno si želi nazaj v svoj kostum in nadaljevati igro, kjer jo je prekinila, a ne more več nazaj. Kostum je preveč poškodovan. Doživlja močne občutke krivde, žalosti, jeze, nemoči, a ne more nič storiti.  Ponavadi tukaj vskoči osebje teatra in to osebo odpelje v posebno sobo, kjer zdravi svoje občutke in čustva, se spravi sama s sabo in odpusti sebi in drugim; spustiti mora tudi dogovore z drugimi igralci, saj so zdaj brezpredmetni in bi ji bili v naslednjih predstavah le v breme.  Nekatere osebe pa se ne ozirajo na to in grejo nazaj, kakor hitro morejo brez predhodnega zdravljenja in čiščenja. Hočejo se opravičiti, povedati, zakaj jih ni bilo tam.  V času Velikega prebujanja pa se dogaja nekaj zanimivega. Osebe na odru se počasi začenjajo zavedati, kdo so in kaj tam počnejo. To je enkratna priložnost za vse udeležence v igri, da izkusijo čudež prebujanja iz pozabe. Zato se igralci, ki po lastni volji zapustijo predstavo, po hitrem postopku vrnejo, saj nočejo zamuditi izjemnega, neponovljivega časa.  To pomeni, da se vrnejo, obteženi z vsem čustveno-energijskim bremenom iz prejšnje predstave in časa med predstavami.  Vem, da je težko, a nikoli ne obupaj. Pobeg iz predstave ne reši ničesar, le poglobi težka čustva.  Mogoče trenutno ne vidiš širše slike, a zagotavljam ti, da obstaja. Mogoče trenutno nisi v družbi ljudi, s katerimi bi se dobro počutil, a zagotavljam ti, da obstajajo, mogoče je stična točka le malce naprej v prihodnosti.