REKLA JE, da se nikakor ne more povezati z ljudmi.

Že zelo zgodaj je čutila zavrnitev s strani mame. Ločitev staršev je občutila kot zavrnitev s strani očeta.
Nikoli se ni počutila varno, saj je bil oče v otroštvu verbalno nasilen, kasneje pa je bila pod pritiskom borderline mame.
Izgleda, da je ob travmah energijsko skočila iz telesa,
kar ji je sčasoma postala navada in tako telesa v odrasli dobi ni čutila kot svojega. Normalno ji je postalo biti razpršena izven telesa in "tipanje" ljudi in okolja, če je varno.

Ko se je z mano "na silo" začela vračati v telo, je začutila napetosti, od katerih je vsa leta bežala. Začutila je en del nje je bil zaledenel od strahu. Na začetku ji je bilo to čutenje zelo neprijetno, a je s sproščanjem napetosti telo začelo postajati bolj domače. Dobila je preprosto tehniko, s katero bo vsak dan delala na telesu do najinega naslednjega srečanja.

Ni vedno lahko določiti travme v obdobju odraščanja, ki bi nas popolnoma spremenila, saj lahko na nas močno vpliva daljše travmatično obdobje, ko smo morali iznajti mehanizem, kako se spopasti s stresom, napadi, obtožbami... To pusti v telesu veliko napetosti, potlačenih čustev, ki jih z rednim delom lahko temeljito očistimo.