SABOTIRANJE SAMEGA SEBE

Podrobnosti
Napisal: Adam
Kategorija: Objave
Ogledov: 14
Kaj pomeni, da sabotiramo samega sebe? Predstavljajmo si, da zavestno stremimo k nekemu cilju in gremo v akcijo, da bi zadani cilj dosegli, ampak nenadoma se nam na pot postavi blokada ali pa izgleda, kot da nam neka oseba prerečuje doseči cilj. Človek, ki ne razume, da si vse ustvarjamo sami, bi rekel, da so ljudje in okoliščine krive, da ne more priti do svojega cilja. Človek, ki se zaveda, da si sam kreira življenje s svojimi podzavestnimi prepričanji in programi, bo rekel: sabotiram samega sebe. Še posebej, ker bo opazil, da se mu ta vzorec dogaja vedno znova in da ne more biti slučajen. Pa pojdimo še korak naprej. Zakaj se človek sabotira? Recimo, da želi nekdo postati uspešen podjetnik, a se mu vedno na ključni točki, ko mu začne posel teči, naenkrat posel ustavi, stranke si premislijo itd. Kaj se dogaja v ozadju? Sproži se program za preživetje. Nekoč nekje, morda v osnovni šoli, je zdajšnji podjetnik doživel travmo, ko se je trudil biti uspešen: to je bilo morda zmerjanje s strani staršev, da ti nikoli ne bo uspelo, kakšen lenuh si (čeprav se je trudil), lahko je doživel učiteljevo obnašanje, kot da se znaša nad njim in mu ne dovoli dobiti dobre ocene ali izdelati letnika, itd itd. Takšne travme so zapisane v našem energijskem telesu in se v ključnih trenutkih vklopijo. Podzavest si nas v bistvu želi obvarovati pred porazom in bolečino. V trenutku, ko podjetniku začne iti dobro in kaže, da bo uspel, izgleda, kot da mu zmanjka energije, blokada. Podzavest ga hoče obvarovati pred tem, da bi ponovno doživel travmo, bolečino. Rešitev je v tem, da predelamo in spustimo travmo ter najdemo in odstranimo podzavestna prepričanja. Saboter ni naš sovražnik, ampak naša podzavest, ki nas hoče obvarovati.

OSTANI ŠE MALO ali KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA

Podrobnosti
Napisal: Adam
Kategorija: Objave
Ogledov: 17
Predstavljajte si, da se zberete s prijatelji in se odločite, da se boste šli eno igro. Šli boste na prav poseben oder in igrali predstavo. Dogovorite se, da bo večina teksta in dejanj prepuščena posameznemu igralcu, določite le pomembna srečanja na ključnih točkah, ki pa ne bodo prepuščena naključjem ali volji osebe. Vsi navdušeno čakate začetek, oblečete se v kostume in si zaželite srečno pot. Ko se spuščate na prizorišče, se zgodi čarovnija: pozabite, kdo ste, kaj ste hoteli početi in kaj je smisel igre.  Vsak od vas se bolj ali manj uspešno sooča z izzivi igre, venomer poskuša različne nastavitve, ki bi mu olajšale čas. Morda se uspete kdaj tudi popolnoma prepustiti in ugotove, da na tak način zelo lepo potujete skozi igro brez večjih zaletavanj v stene in udarcev od mimoidočih.  Na ključnih točkah, kjer ste se dogovorili srečati, imate občutek, da je na vašo pot posegla usoda in vas je z nekom povezala. Tisti občutek višjega namena. Občutek, da je moralo tako biti. Presunljiv občutek, da nas vodi nekaj višjega.  Kaj pa, če je nekaterim igralcem zelo težko? Kaj pa, če je neka igralka med predstavo čisto izgubljena in ji je težko jadrati in na slepo iskati pot naprej? Kaj pa, če se taka igralka odloči prej zapustiti predstavo? Seveda ni vedela, da se je z nekom dogovorila, da se npr. čez 3 leta dobita na nekem kraju. Ta oseba bi bila ljubezen njenega življenja, ki bi ji pomagala, da bi se razbremenila in videla smisel. Vsega tega med igro ni mogla vedeti, saj je vse pozabila.  Predstavljajte si, da igralka zapusti predstavo. Čez tri leta se igralec, ki bi moral postati njen partner, znajde ob dogovorjenem času na dogovorjenem kraju, a nje ni. Morda sluti, a najbrž ne ve, da bi se moral z nekom dobiti, sčasoma pa dobi občutek, da mu nekaj grozno manjka.  Igralka ga po svojem odhodu vidi, kako se njegovo življenje obrača v popolnoma drugo smer, kako se počuti osamljen in brezciljno tava naprej. Poišče si spremljevalko, a z občutkom, da to ni to. Ne ve, zakaj se tako počuti, ne ve, zakaj toliko žalosti in pogrešanja nečesa ali nekoga... Obup, žalost, jeza....  V trenutku, ko igralka zapusti predstavo, in pride na drugo stran zavese, ugotovi, kakšno napako je storila. Vidi celotno zgodbo, ki se bo še odvijala, kje vse bodo "usodna srečanja", a nje ne bo tam. Občuti žalost igralca, s katerim bi se morala dobiti, a zdaj ne more do njega. Vidi še ostale osebe, ki bi jim onadva pomagala prevzeti kostume in igrati svojo igro.  Obupno si želi nazaj v svoj kostum in nadaljevati igro, kjer jo je prekinila, a ne more več nazaj. Kostum je preveč poškodovan. Doživlja močne občutke krivde, žalosti, jeze, nemoči, a ne more nič storiti.  Ponavadi tukaj vskoči osebje teatra in to osebo odpelje v posebno sobo, kjer zdravi svoje občutke in čustva, se spravi sama s sabo in odpusti sebi in drugim; spustiti mora tudi dogovore z drugimi igralci, saj so zdaj brezpredmetni in bi ji bili v naslednjih predstavah le v breme.  Nekatere osebe pa se ne ozirajo na to in grejo nazaj, kakor hitro morejo brez predhodnega zdravljenja in čiščenja. Hočejo se opravičiti, povedati, zakaj jih ni bilo tam.  V času Velikega prebujanja pa se dogaja nekaj zanimivega. Osebe na odru se počasi začenjajo zavedati, kdo so in kaj tam počnejo. To je enkratna priložnost za vse udeležence v igri, da izkusijo čudež prebujanja iz pozabe. Zato se igralci, ki po lastni volji zapustijo predstavo, po hitrem postopku vrnejo, saj nočejo zamuditi izjemnega, neponovljivega časa.  To pomeni, da se vrnejo, obteženi z vsem čustveno-energijskim bremenom iz prejšnje predstave in časa med predstavami.  Vem, da je težko, a nikoli ne obupaj. Pobeg iz predstave ne reši ničesar, le poglobi težka čustva.  Mogoče trenutno ne vidiš širše slike, a zagotavljam ti, da obstaja. Mogoče trenutno nisi v družbi ljudi, s katerimi bi se dobro počutil, a zagotavljam ti, da obstajajo, mogoče je stična točka le malce naprej v prihodnosti.
 

SAMOZAVEST

Podrobnosti
Napisal: Adam
Kategorija: Objave
Ogledov: 17

Pogosto slišim od strank, da imajo slabo samopodobo in samozavest in da jih to zelo ovira v življenju, da ne morejo delovati tako, kot bi si želeli. Če pa bi realno pogledali ljudi okrog sebe in jih vprašali, kako se v sebi počutijo, bi ugotovili, da nihče ni tako samozavesten, kot se kaže. Na faksu sem imela sošolko, ki se je obnašala in delovala, kot da je cel svet njen. Izbrane obleke so potrjevale njeno podobo in dajale dober izgled. Nekoč pa mi je povedala, kako se dejansko počuti, kakšne dvome ima o sebi in kako jo ljudje sprejemajo. S tem se mi je odprl nov pogled: nihče (govorim za Slovenijo) sam pri sebi nima občutka, da je dovolj dober. In tisti, ki si pri sebi priznajo, kako se počutijo, so dejansko na boljšem, ker so naredili prvi korak, da to lahko začnejo spreminjati. Ko boste naslednjič gledali nekoga, ki ima samozavesten nastop in se ob tem sami počutili slabo, ker vi niste taki, pomislite, ali ta oseba morda ne igra, da bi zamaskirala svoje prave občutke.

PRED DAVNIMI, DAVNIMI ČASI JE V GLOBINAH VESOLJA MAJHNA DUŠICA DOBILA IDEJO

Podrobnosti
Napisal: Adam
Kategorija: Objave
Ogledov: 16

Pred nekaj desetletji si si rekel: ooo, gremo mal pogledat dol na tisti modri planet, ki je tako fascinanten, grem pogledat, kako izgleda življenje tam doli, kako se imajo.  In se podaš na pot, zgradiš si svoje telo, poskusiš, če ti ustreza. Počasi pride čas, da se rodiš in okusiš življenje na tej okrogli žogi, ki frči skozi univerzum. Čutiš pritisk in težo vseh čustev, vzorcev in energij okolja. Pa si misliš: Mogoče je tole res mal drugače, kot sem pričakoval.  In ne gre ti v račun, da je življenje tukaj tako naporno, da se moraš tako blazno truditi za vsako stvar, da bi jo dosegel... in dojameš, da lahko spremeniš samo to, kako se počutiš in kako dojemaš okolje.   Začneš spreminjat vse te energije, ki te prežemajo in niti ne veš, da s tem spreminjaš dobršen del energij okolja. Ker je veliko takih posameznikov, kot si ti, vsak spremeni del svojih energij in energij prednikov, ki so itak vezane na kolektivno energijo naroda in planeta. In tako v nekaj letih in desetletjih vsak zase, a skupaj počasi spreminjate sebe in s tem spreminjate svet.  Skozi leta se tej družbi pridruži vedno več ljudi, vedno več mladih ljudi sliši klic in spremembe postanejo hitrejše.    In kje smo zdaj?    Pravijo, da ne obstaja nekdo zunaj nas, ki nas bo rešil. "Ne čakajte na mesijo, Velikega rešitelja, ki bo prinesel nebesa na Zemljo." Saj vemo, da nima smisla čakati nekega posameznika, ki bo naredil revolucijo in spreobrnil svet na bolje. A ne?    Ampak... kaj pa, če smo vsi pripomogli k temu, da smo pognali dogajanje v pravo smer, da je sploh mogoče, da se začnejo velike spremembe tudi na kolektivnem nivoju? Ali je možno, da se tudi okolje uravna na vedno višjo zavest na Zemlji? Skoraj ne more biti drugače.   Kaj pa, če je bil in je še vedno POMEMBEN ČISTO VSAK posameznik, ki svojo energijo usmerja v sprejemanje in razreševanje starega ter hkrati v izgrajevanje sveta, ki si ga želi?  Kaj pa, če si v bistvu ravno to prišel delati na tale planet?

  1. KAKO KREIRATI SVET, KI SI GA ŽELIMO ZA SVOJE OTROKE
  2. NAUČI SE PAZITI NA SVOJO ENERGIJO
  3. SVET JE TAKŠEN, KOT SEM JAZ
  4. POGUMNIM MAMICAM, KI ROJEVAJO V TEM ČASU